Pored centralne baze podataka, Poslovni Forum tvrtkama i obrtnicima pruža i druge usluge:

 ● trgovačko posredovanje na domačem i inozemnom tržištu
 ● konzalting u području investicija, te izrada predinvesticijskih i investicijskih studija i njihova ocjena
 ● izrada Internet prezentacija
 ● pružanje savjeta o vrsti i konfiguraciji računalne opreme i pripadajuće programske podrške i analiziranje potreba i problema korisnika i davanje odgovarajućega rješenja
 ● razvoj, izradu, pribavljanje i dokumentiranje programske podrške po narudžbi korisnika
 ● pisanje programa prema uputama i potrebama korisnika
 ● obradu podataka uz uporabu programa korisnika ili vlastitog programa usluge unosa podataka
 ● razvoj baze podataka: povezivanje podataka iz različitih izvora
 ● pohranjivanje podataka: pripremu slogova za prihvat informacija u zadanom obliku
 ● dostupnost baze podataka: pružanje podataka u traženom formatu izravnim pretraživanjem ili pristupom (računalnim upravljanjem) svakome ili određenim korisnicima, razvrstanih po zahtjevu
 ● održavanje i popravak uredskih i knjigovodstvenih strojeva te računalnih sustava
 ● ispitivanje mogućnosti tržišta, prihvatljivost i upoznavanje proizvoda i kupovnih navika potrošača radi promicanja prodaje i razvoja novih proizvoda, uključujući statističku analizu rezultata
 ● ispitivanje javnoga mnijenja o političkim, ekonomskim i društvenim pitanjima i statistička analiza
 ● davanje savjeta, usmjeravanje i operativnu pomoć poduzećima i javnim službama
 ● savjete i pomoć poduzećima i javnim službama u vezi s planiranjem, organizacijom, efikasnošću i kontrolom, upravljačke informacije itd.
 ● arbitraža i usuglašavanje između uprave i radnika
 ● kreiranje i provođenje promidžbenih djelatnosti
 ● kreiranje i postavljanje reklama na otvorenom prostoru npr. oglasnih ploča, panoa, priopćenja, izloga, izložbenih dvorana, oslikavanje automobila, autobusa, itd.
 ● oglašavanje preko medija tj. prodaja vremena i prostora za razno medijsko oglašavanje
 ● raspačavanje ili odašiljanje oglasnoga materijala ili uzoraka
 ● zakup i davanje prostora za oglašavanje
 ● izradu fotografija za komercijalne svrhe i za građanstvo
 ● adresiranje, ulaganje, pečaćenje i slanje poštom omotnica i promidžbenog materijala,
 ● sastavljanje adresara za slanje poštom itd.
 ● naplata računa, ocjena kreditne sposobnosti pojedinaca i tvrtki ili njihovoga poslovanja
 ● poslovno posredništvo tj. dogovaranje kupnje ili prodaje manjih ili srednjih poduzeća, kancelarija, ordinacija i sl.
 ● modno dizajniranje tkanina, odjeće, obuće, nakita, namještaja i drugih proizvoda
 ● organiziranje sajmova, izložaba i kongresa
 ● agencijsko posredovanje u korist pojedinaca za dobivanje angažmana (zaposlenja) u filmskoj, kazališnoj predstavi ili drugoj zabavnoj ili sportskoj atrakciji, te plasiranje igara, knjiga, umjetničkih djela, fotografija itd

Opširnije informacije...

0000000Zakonodajni okvir Obstoječe stanje a - Izhodišča in cilji usklajevanja zakonodaje b - Vsebinska izhodišča - Ustavnopravna raven - Zakonska raven - Raven podzakonskih aktov - Tehnični predpisi in standardi c - Vsebinska področja usklajevanja zakonodaje Obstoječe stanje Veljavni pravni red Republike Slovenije zaenkrat sestavljajo zakoni in drugi predpisi, sprejeti po uveljavitvi Ustave Republike Slovenije, to je po 23. decembru 1991 (t.i. lastna zakonodaja); zakoni in drugi predpisi, sprejeti pred uveljavitvijo Ustave Republike Slovenije, to so slovenski kot tudi zakoni in drugi predpisi bivše SFRJ, ki se po prvem odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije smiselno uporabljajo kot republiški predpisi, če ni bilo z ustavnim zakonom določeno drugače in če ti predpisi ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije (t.i. zvezna in republiška zakonodaja). Zakonov bivše SFRJ, ki se uporabljajo v Republiki Sloveniji, je še približno 50 . Ustavni zakon za izvedbo ustave Republike Slovenije v 1. členu določa, da predpisi in drugi splošni akti, ki so veljali na dan razglasitve ustave, torej na dan 23. decembra 1991, ostanejo v veljavi; določbe predpisov, ki niso v skladu z ustavo, pa je treba z njo uskladiti do 31. decembra 1993. Rok za uskladitev republiških predpisov in za nadomestitev nekdanjih zveznih predpisov, ki jih je Republika Slovenija prevzela v uporabo do njihove nadomestitve z novimi republiškimi predpisi, je potekel. Ne glede na iztek roka je precej zakonov, zlasti pa drugih predpisov, ki še niso nadomeščeni z ustreznimi novimi zakoni in drugimi predpisi. Zaokrožitev pravnega reda, zlasti pa uskladitev vseh predpisov z ustavo Republike Slovenije, še ostaja prednostna obveznost organov, ki sodelujejo pri pripravi in sprejemanju zakonov in drugih predpisov, ob upoštevanju ustave in ustavnosodne prakse ter načel, ki jih je izoblikovala;veljavnih občinskih predpisov in splošnih aktov za izvajanje javnih pooblastil. Izhodišča in cilji usklajevanja zakonodaje Prilagajanje slovenskih zakonov in drugih predpisov pravnim aktom evropskih skupnosti je prav tako izjemno pomemben del celotnega procesa, katerega zahteve je treba upoštevati hkrati s pripravo in usklajevanjem zakonov in drugih predpisov z ustavo. To delo se je sistematično začelo izvajati od 1993. leta naprej, ko je Vlada Republike Slovenije sprejela v svoj poslovnik določbo, da "morajo predlagatelji predpisov posebej obrazložiti skladnost posameznega zakona ali drugega splošnega akta s pravnimi akti Evropske skupnosti (uredbami in smernicami) ter na podlagi teh smernic sprejetih državnih predpisov z drugimi predpisi evropskih skupnosti". Republika Slovenija je torej kot svoj referenčni pravni red že izbrala pravni red evropskih skupnosti in njihovih držav članic. Državni zbor Republike Slovenije je prav tako izrazil prepričanje o potrebnosti usklajevanja slovenske zakonodaje in njenega približevanja pravnim aktom evropskih skupnosti. Republika Slovenija se je poleg projekta usklajevanja zakonodaje z ustavo soočala z nujnimi nalogami, ki jih je treba izvajati: z denacionalizacijo, z lastninskim preoblikovanjem podjetij, s sanacijo in reorganizacijo bančnega sistema; z oblikovanjem javnih služb, z oblikovanjem sistema lokalne samouprave. Gre za projekte oziroma procese, ki še niso vsi zaključeni. Vsakoletni programi dela vlade in državnega zbora so obsegali vrsto zakonskih projektov, ki v posameznem letu niso bili dosledno izpolnjeni ter so se prenašali v naslednja leta. Na zakonodajnem področju so imeli prednost zakonski projekti, katerih namen je bil vzpostavitev potrebnih normativnih okvirov za uveljavljanje trajno tržno zasnovanega gospodarskega sistema ter zakonski projekti za vzpostavitev in delovanje državnih organov in drugih institucij sistema, ki jih potrebuje Republika Slovenija kot pravna in socialna država. Za razliko od dosedanjega vsakoletnega programiranja zakonodajnega dela je vlada aprila 1997 sprejela triletni program usklajevanja zakonov, ki ga sedaj z Državnim programom podaljšala na čas do leta 2001. S podpisom in z ratifikacijo Evropskega sporazuma ter prošnjo Republike Slovenije za članstvo v Evropski uniji se je še okrepila zavezanost Republike Slovenije, da svoj pravni red čim prej uskladi s pravnimi akti evropskih skupnosti. Zato naj bi Republika Slovenija okrepila vse institucije (organe in organizacije), ki so v tem procesu vsebinsko in organizacijsko udeleženi, da bodo svoje naloge dejansko sposobni učinkovito opravljati. V postopku sprejemanja zakonodaje bodo odpravljene pomanjkljivosti in vzpostavljeni mehanizmi, ki bodo zagotavljali stalno sodelovanje med državnim zborom in vlado. V postopek pripravljanja in oblikovanja zakonov in drugih predpisov bodo vključeni tudi univerzi v Ljubljani in Mariboru, Gospodarska zbornica Slovenije, Obrtna zbornica Slovenije, druge zbornice, institucije in posamezniki. Pri vladi bo ustanovljen pravni svet. Sprejete bodo potrebne spremembe poslovnikov državnega zbora in vlade; pripravljen bo predlog za vzpostavitev trajnega in učinkovitega sodelovanja med vlado in državnim zborom. Projekt usklajevanja slovenske zakonodaje s pravnim redom evropskih skupnosti mora biti nujni sestavni del celovitega programa usklajevanja zakonov z novo ustavo Republike Slovenije, kjer je okvirno že opredeljen prednostni vrstni red priprave in oblikovanja novih zakonov. Gre namreč za določen logični vrstni red pripravljanja zakonskih projektov, da bi zakonodaja predstavljala čim bolj usklajeno celoto. Posebno vprašanje, ki se še vedno večkrat zastavlja, je, koliko moremo oziroma moramo pri oblikovanju našega novega pravnega reda, usklajenega z ustavo Republike Slovenije in čim bolj skladnega oziroma prilagojenega tudi pravnemu redu evropskih skupnosti, upoštevati utečene zakonske rešitve evropskih držav parlamentarne demokracije, in koliko lahko svoj institucionalni in siceršnji pravni red ustvarimo. Že nekajkrat se je kot pravilno izkazalo izhodišče, da je treba tam, kjer zakonodajne rešitve niso objektivno pogojene in v celoti odvisne od določenih zgodovinskih, socialnih, političnih in drugih posebnosti posamezne države, prevzeti njihove rešitve in po možnosti ne ponoviti napak. Na drugih področjih pa je treba v določenem obsegu vendarle upoštevati naše nacionalne, interesne, socialne, zgodovinske ter druge posebnosti pri oblikovanju določenih zakonov, v okviru omejitev, ki jih postavlja zakonodaja evropskih skupnosti, ki smo se jo zavezali spoštovati. Prostora za posebne ureditve določenih zakonodajnih pristojnosti bo čedalje manj, čim tesneje se bomo približevali pravnemu redu evropskih skupnosti. Kljub temu pa se je treba zavedati dveh dejstev: golo, mehanično prevzemanje zakonodajnih rešitev tujih držav, ne da bi vedeli, zakaj so bile kot takšne sprejete in kakšne posledice prinašajo v praksi, ne pride v poštev pri oblikovanju nobenega zakona. Tudi morebitni prevzem modernih rešitev iz posameznih evropskih zakonodaj nikakor samodejno ne zagotovlja želenih učinkov, ustvarja pa tudi škodljivo iluzijo o vsemogočnosti prava. Oblikovanje posameznih zakonov, njihov sprejem v državnem zboru in objava v uradnem listu še ne pomenijo, da je delo opravljeno. S tem se šele začenja najpomembnejša oziroma najtežja faza, faza uveljavljanja in uporabljanja zakona. Če ni dovolj domišljena in jasna zasnova zakona, če niso upoštevane vse bistvene posledice, ki jih zakonodajalec želi doseči z oblikovanjem zakona, je seveda težko pričakovati, da bo zakon spoštovan in da se bo brez večjih težav izvajal v praksi. Ker Republiki Slovenijimanjkajo izkušnje, je treba tuje znanje čim prej prenesti tudi k nam. Tudi Republika Slovenija mora začeti ustvarjalno iskati nove rešitve in prevzeti pobudo pri sprejemanju že preizkušenih zakonskih in drugih rešitev, ne pa ostati država, ki bi nekritično in le mehanično prevzemala tuje rešitve, ne da bi dejansko vedela, kaj s tem prevzema. V celotnem procesu bo seveda šlo za nič kaj lahek proces učenja, preizkušanja in preverjanja že sprejetih rešitev ter ustvarjalnega iskanja novih rešitev. Da bi druge države, Evropska skupnost in njene institucije lažje razumele Republiko Slovenijo, bo treba temeljno slovensko zakonodajo čim prej korektno prevesti vsaj v angleški jezik. Tako bo najbrž odpravljena tudi vrsta nerodnosti, nejasnosti in nesporazumov, hkrati pa se bo lahko Republika Slovenija tudi v svetu začela predstavljati kot pravna država, ki ima jasen in urejen pravni red. Seveda pri izredno obsežnem zakonodajnem delu, pri oblikovanju in sprejemanju zakonov prihaja in bo prihajalo do nekaterih napak, nejasnosti, tudi nekaterih protislovij, ki jih je treba sproti obvladovati in odpravljati. Do marsikatere napake in nejasnosti ne bi prišlo, če bi bili zakonski projekti pripravljeni tako, da bi poleg samega zakonskega besedila oblikovalci pripravili jasno zasnovo vseh potrebnih izvršilnih predpisov (uredb, odlokov, pravilnikov, odredb in navodil). S tem bi se lahko izognili tudi nekaterim očitkom o pretiranem normiranju z zakoni oziroma pretiranem normiranju nasploh, če bi bile torej popolnoma jasne vse potrebne predpostavke za čim bolj dosledno izvajanje zakona. Cilji tako zastavljenega projekta oziroma programa usklajevanja slovenske zakonodaje so: vzpostavitev racionalnega in čim bolj preglednega pravnega reda Republike Slovenije, usklajenega z Ustavo Republike Slovenije; uskladitev pravnega reda Republike Slovenije s celoto pravnih aktov evropskih skupnosti in Evropske unije in z dosežki prava Skupnosti, zajetega v primarnih in sekundarnih pravnih virih; izpolniti enega od pogojev, potrebnih za vključevanje in vključitev Republike Slovenije v Evropsko unijo kot polnopravne članice (ob potrebnem zakonskem zagotavljanju oziroma varovanju nacionalnega interesa - v skladu z merili, ki jih imajo na tem področju države članice Evropske unije); če na posameznih področjih ne bo mogoče takoj prevzeti prava evropskih skupnosti, bo Republika Slovenija v skladu z Evropskim pridružitvenim sporazumom v pogajanjih poskušala doseči prehodne rešitve; oblikovati vse normativne podlage kot enega od pogojev in podpor za uveljavitev trajno tržno naravnanega gospodarskega sistema, odprtega v Evropo in svet ter pogojev - podpor za uveljavljanje Republike Slovenije kot pravne in socialne države. Vsebinska izhodišča Ustavnopravna raven Cilj sprememb na ustavnopravni ravni je zagotoviti okoliščine, v katerih bo ustava jasno in nedvoumno dopuščala možnosti za vse predvidene oblike sodelovanja v Evropski uniji in Evropski skupnosti. Gre za občutljiva politična vprašanja, zlasti v zvezi s t.i. prenosom suverenosti, ki bi jih bilo treba čim prej rešiti najprej na politični ravni, kjer bi moralo biti doseženo predhodno soglasje o: začetku pripravljalnih del za spremembo ustave; predlogu za začetek postopka za spremembo ustave in dejanji v zvezi s tem nujnem oziroma koristnem obsegu ustavnih sprememb; strokovno opredeljeni pripravi in uveljavljanju sprememb ter odložitev odločanja na čas, ko bodo znane vse relevantne okoliščine. Na strokovni ravni bi bilo treba takoj začeti pripravljati gradiva za odločanje o spremembah ustave. Pri tem bi bilo treba upoštevati ne le zadeve, ki so neposredno povezane z evropskimi združevalnimi procesi, pač pa tudi druge, prav tako pomembne teme, ki so bodisi že zahtevale jasnejšo ureditev in za katere že obstajajo formalni predlogi (npr. odpoklic poslanca); tiste, o katerih v strokovni javnosti že dlje časa poteka razprava (npr. lokalna samouprava), in tiste, kjer je tako razpravo šele mogoče pričakovati (npr. razmerje med različnimi vejami oblasti, načini sodelovanja med njimi). V zvezi z zahtevami evropskih združevalnih procesov bi bilo treba razjasniti: odnos med vlado in državnim zborom (načini sodelovanja); vloga lokalne samouprave (oblikovanje regij oziroma pokrajin); ureditev referenduma; skupna zunanja in varnostna politika in sodelovanje na področju pravosodja in notranjih zadev (schengenski sporazum, politika o vizumih); evropsko državljanstvo; monetarna suverenost in položaj Banke Slovenije; morebitna kodifikacija celotne ali dela prakse Ustavnega sodišča v ustavi, zlasti v zvezi s pravom in pravnimi akti evropskih skupnosti (razdelava določb o neposredni uporabljivosti mednarodnih pogodb in aktov, ki jih sprejemajo institucije Evropske skupnosti, ter politik Evropske unije). Posredno so s sodelovanjem v evropskih združevalnih procesih povezana vprašanja pravne ureditve sodelovanja države v mednarodnih združevalnih procesih nasploh, ne le kot stranke mednarodnih pogodb, temveč tudi kot članice mednarodnih organizacij. Zlasti bo treba preučiti možnosti, da bi ustava dala vladi več pooblastil za sodelovanje v teh procesih in za njeno večjo samostojnost pri vodenju politike določenih področij (gre za širši sklop vprašanj, ki zadevajo razmerja med vlado in državnim zborom). Navedene cilje je mogoče doseči le s strokovno utemeljeno pripravljenimi gradivi, ki jim mora slediti tehtna politična razprava, katere rezultat bo jasna in navzven razpoznavna odločitev. Zakonska raven Za zakonsko in podzakonsko raven je bistveno zagotavljanje spoštovanja naslednjih načel in zahtev, ki jih mora izpolnjevati sodobna slovenska zakonodaja: načelo javnosti (širše oziroma splošne, predvsem pa strokovne); sedanje oblike sodelovanja zainteresirane javnosti bodo razširjene na čim več področij, hkrati pa bodo izpopolnjene obstoječe oblike obveščanja javnosti o vseh aktualnih vprašanjih; načelo stroškovne sprejemljivosti (ministrstva, ki predpise pripravljajo sama ali jih dajejo pripravljati drugim strokovnim institucijam ali posameznikom, bodo pri vsakem predlogu predpisa navedla tudi, kdo je odgovoren za njegovo strokovno pripravo, kdo je predpis dejansko pripravil in navedla stroške njegovepriprave; tako bo mogoče oceniti t.i. neposredne stroške priprave in usklajevanja zakonodaje ); načelo preglednosti (prečiščena besedila predpisov, spremembe oziroma dopolnitve predpisov bodo jasnejše in ne smejo posegati v druge predpise, vacatio legis mora biti razumen); načelo razureditve - deregulacije (država naj si pridrži urejevalne pristojnosti samo v obsegu, ki je nujen zaradi narave pravic in obveznosti, ki so na določenem področju priznane; na vseh drugih področjih naj prepusti možnost samostojnega urejanja samim subjektom oziroma njihovim strokovnim interesnim združenjem); načelo jasnosti in poenostavitve (gre za dosledno spoštovanje meril, ki jim mora ustrezati vsak predpis, zlasti pa za spoštovanje zahtev logičnega mišljenja in jasnega izražanja); načelo dostopnosti (zakonodaja mora postati z najmanjšimi možnimi stroški dostopna vsem; tistim, ki se z njo ukvarjajo komercialno, mora biti dostopna pod enakimi, vnaprej določenimi pogoji); načelo učinkovitega izvajanja (usposabljanje in izobraževanje za izvajanje nove zakonodaje, pravočasna priprava in usposobitev struktur in osebja, nadzor nad izvajanjem); načelo poenotenja postopkov in prakse pri pripravi, sprejemanju in izvajanju zakonodaje; postopen prehod na vzporedno elektronsko objavljanje predpisov in povezava vseh zbirk, ki vsebujejo zakonodajo. Zlasti pomembno je realno načrtovanje zakonodajnih aktivnosti, ki mora upoštevati zahteve zakonodajnega postopka in vnaprej oceniti vse posredne in neposredne stroške nove zakonodaje ne le za proračun, ampak tudi za gospodarske subjekte in fizične osebe. Novi zakoni morajo področje urejanja urediti celovito, pri čemer se glede na vključevanje v evropske integracijske procese, posebne zahteve ( opredelitev rokov, uveljavitev posameznih določb oziroma odložitev uveljavitve, vezanost na izpolnitev določenih pogojev, ipd.) uredijo v prehodnih določbah. Skrajni rok za usklajenost je v skladu s stališči in sklepi državnega zbora leto 2002. Raven podzakonskih aktov Za podzakonske predpise veljajo enake vsebinske zahteve kot za zakone, pri čemer je treba upoštevati njihove posebnosti. Poleg zahtev, ki se nanašajo na pripravo kakovostnih podzakonskih predpisov, je treba posebno skrb posvetiti pravočasni pripravi podzakonskih predpisov. Ti bi morali biti vsaj v delovni različici že pripravljeni ob predložitvi zakona v obravnavo državnemu zboru. Novi podzakonski akti morajo nekdanje zvezne predpise nadomestiti v celoti. Tehnični predpisi in standardi Področje pripravljanja in sprejemanja tehničnih predpisov in standardov je področje, ki je posebno v tem smislu, da neposredno zadeva pretežen del gospodarstva od industrije do trgovine, hkrati pa terja obsežno tehnično znanje in sodelovanje med različnimi subjekti tako v državni upravi kot tudi zunaj nje. Pri pripravi in sprejemanju tehničnih predpisov bodo vlada oziroma ministrstva zagotovili sodelovanje neposredno zainteresiranih organizacij oziroma njihovih predstavnikov. Za pripravo in sprejemanje standardov bo vlada zagotovila potrebne pogoje za delovanje državnega organa za standarde. Vsebinska področja usklajevanja zakonodaje Usklajevanje zakonodaje zajema vsa področja pravnega reda Republike Slovenije. V prvi fazi je potrebno pravni red Republike Slovenije prilagoditi oziroma uskladiti predvsem s pravnimi akti evropskih skupnosti, ki se nanašajo na normativne okvire notranjega trga ter vzpostavitev vseh potrebnih struktur, ki so zajete v beli knjigi. Gre za nujno potrebno uveljavitev sposobnosti "vsrkanja" prava evropskih skupnosti, za sposobnost uveljavljanja usklajene zakonodaje, za uveljavitev in delovanje vseh potrebnih upravnih in organizacijskih struktur, za sposobnost izvajanja v Evropski uniji sprejetih politik in za razvijanje sposobnosti nepretrganega pogajanja v organih evropskih skupnosti in Evropske unije. Vsebinska področja usklajevanja zakonodaje so opredeljena tudi v delu celovite pridružitvene strategije vključevanja Republike Slovenije v Evropsko unijo in sicer v njenem III. delu - Ekonomsko in socialno področje - kot nujna normativna podlaga za uresničevanje strategije in politike Republike Slovenije. Prednostna področja so določena in potrjena tudi v ugotovitvah oziroma mnenju Komisije v Agendi 2000. Čim prej je treba začeti izvajati projekt celovite reforme državne oziroma javne uprave, da bo lahko primerneje organizirana, kadrovsko bolj kakovostna, izvajala vse naloge v procesu hitrega približevanja in vključevanja Republike Slovenije Evropski uniji. Poleg pravnih aktov evropskih skupnosti, ki se nanašajo na notranji trg, bo slovensko zakonodajo treba pospešeno usklajevati tudi z drugimi pravnim evropskih skupnosti, s celotnim pravnim redom EU tako imenovani acquis communautaire). Ker gre za izjemno obsežnen korpus pravnih aktov (po nekaterih ocenah gre za več kot 80.000 strani uradnih listov), bo Republika Slovenija skupaj s Komisijo opravila potreben izbor glede na svoje zmožnosti in interese ter predloge Evropske unije. Za uspešno izpolnitev te izredno zahtevne in obsežne naloge je treba: ohranjati v Republiki Sloveniji čim širši politični dogovor, da gre za prednostni nacionalni, čim prej dokončati v državnem zboru začete zakonske projekte s področij, ki jih zajema bela knjiga; varstvo in zdravje pri delu, spodbujanje regionalnega razvoja, nadzor nad cenami, devizno poslovanje, bančništvo, računovodstvo za javni sektor, zdravstveni nadzor nad živili in predmeti splošne rabe, izvršba in zavarovanje, obligacijska razmerja, pravdni postopek, mednarodno zasebno pravo in postopek, obligacije; preučiti možnosti hitrejšega dokončanja zakonskih postopkov (združitev druge in tretje obravnave zakonskega predloga, obravnavanje zakonskih predlogov v paketu - sorodna pravna področja, proučitev možnosti in utemeljenosti hitrega postopka sprejemanja zakonov v primerih, ko so zakonski projekti strokovno in politično usklajeni); bistveno okrepiti oblike in načine stalnega sodelovanja med vlado in državnim zborom in pripraviti ustrezne spremembe in dopolnitve njunih poslovnikov; povezati informacijska sistema državnega zbora in vlade; zagotoviti sprotno prevajanje zakonskih projektov v angleški jezik (v procesu oblikovanja zakonskih rešitev) ter prevajanje drugih naših zakonov in predpisov v angleški jezik; določiti enotne metodologije in merila za pripravljanje zakonskih projektov in predpisov ter zagotoviti potrebno programsko opremo kot nujnim pogojem za učinkovito izvajanje celotnega projekta; zagotoviti dodatno izobraževanje na področju prava evropskih skupnosti javnih uslužbencev v državni upravi, sodnikov in drugih udeležencev v pravosodju in okrepiti državno upravo z usposobljenimi strokovnjaki za posamezna področja; zaustaviti "beg" strokovnjakov v druge službe s primernejšim nagrajevanjem; doseči formalni dogovor med vlado, državnim zborom, gospodarsko zbornico, obema univerzama ter strokovnimi združenji in društvi za organizirano strnitev vseh strokovnjakov pri uresničevanju tega zahtevnega projekta; štipendirati ustrezno število študentov in diplomantov za študij in pridobivanje novih znanj. Institucije in kadri Za izpolnjevanje vseh zahtev, ki izhajajo iz članstva v EU, ni pomemben le formalni prevzem pravnega reda EU oz. sprejem zakonodajnega okvira, pač pa je pomembno tudi njegovo dejansko uveljavljanje oz. izvajanje. Zato je v pripravah treba ustanoviti ali okrepiti institucije za sistemsko spremljanje zakonodaje in za njeno ustrezno izvajanje. V teh institucijah morajo delovati ustrezno usposobljeni strokovnjaki, katerih usposabljanje se mora začeti dovolj kmalu, če želimo dejansko izpolniti predpostavko Državnega programa, da bo Slovenija konec leta 2002 pripravljena na izpolnjevanje obveznosti, ki izvirajo iz članstva v EU. Zato je trebnoaže sedaj pričeti z ustanavljanjem ali krepitvijo institucij, predvsem pa z usposabljanjem zadostnega števila uradnikov kot tudi nevladnih organizacij oz. institucij. Zato bo treba okrepiti vse institucije (organe in organizacije), ki so vsebinsko in organizacijsko udeležene v procesu usklajevanja slovenske zakonodaje s pravnim redom EU udeležene. Iz Partnerstva za pristop izhaja, da sta kratkoročna in srednjeročna prednostna naloga Slovenije okrepitev institucionalne in upravne usposobljenosti, pri čemer je: kratkoročna prednostna naloga: sprejetje zakona o državnih službah, izboljšave na področju pravosodja, vpisa v zemljiško knjigo, fitosanitarne in veterinarske uprave, še zlasti glede zmogljivosti na zunanjih mejah, finančnega nadzora in revizije ter institucionalna okrepitev na področjuvarstva okolja. srednjeročna prednostna naloga: javna naročila, nadzor zavarovalniškega trga in trga z vrednostnimi papirji, urad za varstvo konkurence, dokončanje zakona o konkurenci, razvoj in izvajanje kmetijske in regionalne politike, carinska uprava in izvrševanje carinskega zakona, izboljšanje delovanja pravosodnega sistema, okrepitev ustanov na področju pravosodja in notranjih zadev (zagotovitev zadostnega števila primerno usposobljenih uslužbencev), okrepitev uprave za nadzor živil. Reforma javne uprave Po Zakonu o organizaciji in delovnem področju ministrstev je za javno upravo in njeno reformo od leta 1995 pristojno Ministrstvo za notranje zadeve oziroma Urad za organizacijo in razvoj uprave kot organ v njegovi sestavi. Program reforme je bil predložen Vladi RS junija 1997, ki ga je odobrila kot del nacionalne predpristopne strategije. Poleg Urada predsednika vlade in 3 ministrov brez listnice ima RS 16 ministrstev. Zelo pomembna je vzpostavitev tesnejših stikov in sodelovanja znotraj ministrstev in med ministrstvi. V javni upravi je zaposlenih približno 25.000 uradnikov, katerih plača je razen za specializirane poklice nižja, vendar še v sprejemljivem razmerju do plač v zasebnem sektorju. Premalo je ljudi v številnih ključnih oddelkih, še zlasti na področju izvajanja in nadzora nad izvajanjem zakonodaje, kar velja tudi za sodstvo. Čeprav se je javna uprava razširila in se še vedno širi, je zaposlovanje diplomantov visokih šol še vedno premajhno; pomanjkanje strokovnjakov je tudi na vodstvenih ravneh. Strokovno znanje v upravi je večinoma dobro, vendar pa bo zaradi zagotovitve trdne podlage za postopno vključevanje v EU pomembno nadaljnje usposabljanje uprave. Določene izboljšave so potrebne pri usposabljanju za splošno in finančno vodenje in na področju analiz, spremljanja in ocenjevanja politik. Za usposabljanje javne uprave je bila ustanovljena Upravna akademija. Načrt izvedbe reforme javne uprave v Sloveniji (1997-1999) določa obširen program reform, med njimi tudi izobraževanje javnih uslužbencev, za katerega se je vlada zavezala zagotoviti potrebna finančna sredstva. Mogoče je predvideti, da bodo upravne strukture, potrebne za učinkovito uporabo in nadzor nad izvajanjem pravnega reda EU, vzpostavljene v srednjeročnem obdobju pod pogojem, da bo izpeljana temeljita reforma uprave. V Sloveniji še nimamo potrebnih struktur oz. institucij za izvajanje novih določil, npr. na področju okolja, finančnega nadzora, državnih pomoči ipd. Zato v okviru institucionalne okrepitve sodeluje EU preko programa PHARE in s tesno povezavo z državami članicami EU. V okviru reforme javne uprave je na področju sistema javnih uslužbencev in izobraževanja ter usposabljanja v javni upravi državni zbor konec leta 1997 sprejel spremembe in dopolnitve Zakona o delavcih v državnih organih. Januarja 1998 je vlada sprejela uredbo o postopku sklenitve delovnega razmerja ter uredbo o skupnih osnovah in merilih za notranjo organizacijo in sistematizacijo delovnih mest. Pripravljen je predlog zakona o javnih uslužbencih, ki je bil predstavljen predstavnikom državne uprave, lokalne uprave in sindikatom na posebnem posvetu. Predlog zakona o pokrajinah je bil posredovan državnemu zboru v predhodno obravnavo (razmejitev pristojnosti med državo in lokalno samoupravo ter oblikovanje druge ravni lokalne samouprave - teritorializacija državne uprave). Iz Strategije RS za vključevanje v EU je razvidno, da bo pomoč programa Phare v prihodnje usmerjena predvsem v ustrezno pripravo kandidatk na polnopravno članstvo v EU. Tako bo program osredotočen na oblikovanje dveh prednostnih področij, in sicer na podporo institucionalnemu razvoju s ciljem usposabljanja administracije v državah kandidatkah za evropske standarde (30 % predvidenih finančnih sredstev) in v sofinanciranje naložb (70 % predvidenega denarja) za doseganje pravnega reda EU. Pomoč naj bi bila usmerjena v krepitev zasebnih in javnih institucij ter javne uprave, kjer naj bi bil poudarek na primernih upravnih strukturah, vzpostavljanju novih institucij, predvsem pa na izobraževanju, ki naj bi potekalo v javni upravi in institucijah članic EU, kar bo prispevalo k večji učinkovitosti administracije za prevzemanje pravnega reda EU. Velik poudarek naj bi bil na usklajevanju zakonodaje, pri čemer naj bi vsaka država kandidatka uvedla t.i. program 2000, ki naj bi omogočil prenos, izvajanje in izvrševanje pravnega reda EU oz. priprave na prevzemanje obveznosti prihodnjega članstva. Preobrazba sistema javne uprave se bo konkretno usmerila na dve temeljni področji: v rekonstrukcijo sistema uslužbencev in institucionalnih struktur obstoječega upravnega sistema, kar vključuje tudi izgrajevanje novih institucij, če bo to potrebno. Dinamiki razvoja političnega in ekonomskega sistema se morajo ustrezno prilagoditi tudi upravni sistemi, ki predstavljajo temeljni institucionalni okvir za učinkovito uresničevanje pravnega reda države. Brez tega ni mogoča dejanska uresničitev ustavnega načela pravne države. Delo že teče na naslednjih konkretnih projektih: Priprava zakona o javnih uslužbencih, Priprava analize dejanskega stanja na ravni centralnega upravnega sistema, Priprava analize dejanskega stanja na ravni lokalne samouprave, Nova funkcionalna in teritorialna ureditev delovanja upravnih enot, Razvoj sistema stalnega strokovnega izobraževanja javnih uslužbencev, Razvoj upravljanja in delovanja Upravne akademije, Izpopolnjevanje in usposabljanje v javni upravi. Slovenija bo morala imeti po končani sedanji "akcijski" reformi sistema javne uprave ustrezen institucionalni mehanizem za sprotno in neprekinjeno usklajeno prilagajanje tega kompleksnega makrosistema. Enkratna in dokončna reforma sistema javne uprave ni mogoča, ker se mora ta sistem nenehno prilagajati spremembam v svojem relevantnem sistemskem okolju. Z institucionalnega stališča to pomeni, da mora na centralni ravni sistema obstajati institucija, kiima sredstva in pooblastila za koordinacijo in uresničevanje sprotnega prilagajanja (oziroma za trajno reformo sistema javne uprave tudi po končani "akcijski" reformi). V nasprotnem primeru usklajeno delovanje tega izjemno kompleksnega makrosistema ni mogoče. V okviru strategije reforme javne uprave je predvideno izjemno široko in stalno strokovno usposabljanje javnih uslužbencev (v okviru Upravne akademije in krajših izobraževanj pod vodstvom domačih in tujih strokovnjakov s področja t.i. New Public Managementa). V okviru reforme javne uprave bo treba v isti sistem ustrezno vključiti paradržavne institucije (skladi, agencije ipd.), ki so si v sedanjem sistemu zagotovile dokaj ugoden materialni položaj. Podobno velja za javne službe. Slovenija že ima upravne organe oziroma ustanove, ki skrbijo za pravni red oziroma njegovo dopolnjevanje ter usklajevanje s pravnim redom Evropske unije, vendar pa bo posamezne organe, ki so v tabelah imenovani institucije za sistemsko spremljanje pravnega reda, treba v naslednjem obdobju kadrovsko okrepiti. Po predvidevanjih ministrstev bo treba do leta 2002 na posamezna področja razporediti okoli 450 ljudi, predvsem višjih upravnih delavcev. Področja, na katerih bodo potrebne okrepitve, so predvsem: reforma podjetniškega sektorja, mala in srednja podjetja, proračunska in davčna reforma, človeški dejavnik in trg dela (izobraževanje ter zaposlovanje), varstvo okolja, regionalni razvoj, delovanje na enotnem trgu, statistika in notranje zadeve. Če dodatnih strokovnjakov na teh področjih ne bo moč zagotoviti s prerazporeditvami znotraj že zaposlenih, bi potrebovali v ta namen 1,8 mrd tolarjev na leto za njihove plače, če upoštevamo vrednost izhodiščne plače ter davkov in prispevkov, ki veljajo v letu 1999. Poleg tega je treba upoštevati še stroške opremljanja delovnih mest, kar bi pomenilo dodatnih okoli 400 mio tolarjev, kar pa ne vključuje morebitnih naložb v zgradbe. Tudi na področju ustanov, ki bodo skrbele za izvajanje pravnega reda, ki večinoma že obstajajo, so potrebne kadrovske okrepitve. Nove institucije bo treba ustanoviti predvsem na področju kmetijstva in ribištva, deloma pa tudi na področju varovanja okolja. Po sedaj znanih ugotovitvah bi bilo treba razporediti v te institucije do konca leta 2002 1500 delavcev. Predvideno je, da bi se institucije okrepile predvsem v letu 2000 in 2001, kar bi omogočilo, da bi konec leta 2002 bile dejansko usposobljene za izvajanje pravnega reda, usklajenega z določili EU. Največje okrepitve so predvidene zaradi davčne reforme na področju carinske in davčne uprave, kjer je predvideno povečanje zaposlenih za več kot 500 oseb ali dobro tretjino celotnega povečanja. Pomembna povečanja zaposlitev so predvidena še na področju transporta, človeškega dejavnika in trga dela, varovanja zdravja, kmetijstva, varstva okolja in zagotavljanja pravil delovanja na enotnem trgu. V izvajalskih organizacijah predvidena manj zahtevna delovna mesta kot v ustanovah za sistemsko spremljanje pravnega reda, saj je povprečni količnik na zaposlenega za okoli 17% nižji kot v ustanovah za sistemsko spremljanje. Vsekakor bo treba zagotoviti, da bodo te okrepitve v največji možni meri zagotovljene z prerazporeditvami že zaposlenih oziroma z prerazporeditvami iz institucij, ki bodo z reformami izgubljale svoje področje dela (npr. Agencija za plačilni promet). Za te zaposlene bo treba zagotoviti 5,3 mrd tolarjev na leto za plače, ob upoštevanju vrednosti iz leta 1999, poleg tega pa bi vzpostavitev delovnih mest zahtevala še naložbe v višini okoli 1,2 mrd tolarjev, kar ne zajema investicij v zgradbe. Finančna sredstva Sredstva državnega proračuna Prilagajanje pravnemu redu EU in izvajanje reform, ki bodo omogočile slovenskemu gospodarstvu enakovreden konkurenčni boj na enotnem evropskem trgu vsekakor zahteva precejšnja proračunska sredstva. Ta bodo dopolnjevana tudi s pomočjo EU, predvsem preko programa Phare, in ki naj bi se v naslednjih letih povečevala ter dopolnjevala tudi z drugimi programi, predvsem na področju kmetijstva, okolja, prometa, regionalnega razvoja in socialnega področja. Vendar pa je izpeljava reform predvsem naloga Slovenije, za katero bo morala nameniti precejšnja proračunska sredstva. Predvidoma bo Slovenija samo iz državnega proračuna za leto 1999 namenila za prilagajanje EU okoli 73 mlrd tolarjev, kar predstavlja dobrih 7% skupnih proračunskih odhodkov (ki znašajo 961 mlrd tolarjev oz. 26,4% bruto domačega proizvoda). V ta sredstva niso vključena sredstva, namenjena za plače upravnih delavcev, ki delujejo na posameznih področjih, povezanih z vključevanjem v EU, pač pa gre za financiranje projektov in investicij. Največji delež navedenih sredstev (33 mlrd tolarjev) je namenjen izgradnji slovenskega avtocestnega križa, ki je del nastajajočega evropskega prometnaga omrežja (V. in X. koridor), in ki ga Slovenija gradi z lastnimi sredstvi. Sredstva državnega proračuna se bodo v naslednjih letih povečevala, tako da bi po sedanjih ocenah dosegla v letu 2002 130 mlrd tolarjev (ob upoštevaju cen v letu 2000) oziroma okoli 123 mlrd tolarjev cen v letu 1999). Največji delež povečanja sredstev je predviden predvsem za kmetijstvo, kjer bo Slovenija pričela z uvajanjem reform že v letu 1999, in postopno povečevala odhodke v ta namen do leta 2002. Prav tako so predvidena povečanja sredstev tudi na področju reforme podjetniškega sektorja, prometa, varstva okolja ter regionalnega in prostorskega razvoja, ter na področju znanosti in tehnologije. Ob upoštevanju navedenega, bodo predvidena sredstva v letu 2002 predstavljala med 10 in 12 % državnega proračuna, kar bo zahtevalo precejšnjo prestrukturiranje proračuna v financiranje nalog, potrebnih za izpolnjevanje meril za članstvo v EU. Kot poudarja že del Državnega programa, ki obravnava problematiko zaposlovanja, bo tudi financiranje ustreznih zaposlitev zahtevalo dodatna sredstva iz državnega proračuna. Ustrezna kadrovska zasedba bo v največji možni meri zagotovljena z prerazporejanjem v okviru obstoječe državne uprave in institucij, vendar to v celoti ne bo mogoče. Tako bo za plače treba zagotoviti do 7 mlrd tolarjev na leto, poleg tega pa zagotoviti še enkratni znesek v višini do 1,6 mlrd tolarjev za opremo delovnih mest v okrepljenih institucijah, da bo mogoče ustrezno izvajanje pravnega reda. Pri tem je treba opozoriti, da so sedanje ocene potrebnih sredstev še nedorečene. Tako v teh ocenah niso upoštevani stroški (kot tudi ne zmanjšanje nekaterih stroškov), povezani z opuščanjem meja z Italijo, Avstrijo in Madžarsko na eni strani, ter vzpostavitvijo zunanje meje EU na slovenski južni meji na drugi strani. Prav tako bo treba tudi oceniti stroške na nekaterih drugih področjih, predvsem na področju varstva okolja, in to vgraditi v dopolnjeni Državni program. Zato bo treba pri pripravi proračuna za leto 2000 izdelati tudi podrobnejše projekcije razvoja proračuna v naslednjem obdobju in uskladiti zahteve na posameznih področjih z dejanskimi proračunskimi možnostmi. Pri tem bo izrednega pomena tudi pomoč EU pri financiranju posameznih projektov kot tudi jasna zaveza EU o možnostih dejanske vključitve v EU. Ob upoštevajnju navedene projekcije ocenjujemo, da bo Republika Slovenija v naslednjem obdobju namenjala za projekte, povezane s procesom vključevanja v EU, med 2,5 in 4 % bruto domačega proizvoda letno. Podrobnejše načrte prikazujejo priložene tabele v dodatku Državnega programa. Tuja pomoč Poglavje tuja pomoč in investicije tabelarično prikazuje področja, kjer Slovenija že prejema sredstva mednarodnih pomoči, in področja, za katera Slovenija predvideva, da bi s sredstvi tuje pomoči lahko znatno pospešila izvajanje glavnih aktivnosti v procesu pridružitve. Sredstva mednarodnih pomoči, ki jih Slovenija prejema na podlagi že sklenjenih dogovorov, in ki so usmerjene v ukrepe na različnih področjih so po dinamiki priliva prikazana v letih 1998, 1999. Glavnino teh sredstev predstavljajo sredstva programa Phare, državni program v letih 1996, 1997 in 1998 in projekti čezmejnega sodelovanja in večdržavni ter horizontalne programe tega obdobja. Del sredstev predstavlja dvostranska pomoč posameznih držav članic in državnih ter mednarodnih skladov ali oblik tuje pomoči. Predvidena sredstva tuje pomoči in investicijska podpora procesu vključevanja v EU v letih 1999, 2000, 2001 in 2002 se praviloma nanašajo na črpanje sredstev iz programa Phare in novih instrumentov prihodnjih strukturnih in kohezijskih skladov. Ocene potreb temeljijo na novih usmeritvah programa Phare in na usklajenih časovnih opredelitvah ukrepov, kot izhajajo iz Partnerstva za pristop in ukrepov na področjih, prikazanih v poglavju Usmeritve in ukrepi po področjih. Tujo pomoč v letih 2000-2002 najbolj potrebuje Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj, ki med drugim pokriva področja skupnih pravil delovanja na enotnem trgu, liberalizacijo cen in konkurence ter regionalnega razvoja, katerih ureditev sodi med bistvene politike Skupnosti. Sredstva tuje pomoči so potrebna tudi na področju kmetijstva in razvoja podeželja skladno z ukrepi reforme kmetijske politike, pri prevzemanju pravnega reda EU na področju okolja in pri izgradnji evropsko primerljive gospodarske infrastrukture ter reformi podjetniškega sektorja, vključno z razvojem srednje velikih in malih podjetij. Pri ocenah potrebne tuje pomoči je poseben poudarek namenjen tudi področju socialne varnosti in pokojninske reforme ter človeških dejavnikov in trgu delovne sile. Naraščajoča potreba po tuji pomoči je značilna za področje pravosodja in notranjih zadev. Pravosodje je usmerjeno predvsem k izboljšavam delovanja sodišč, področje notranjih zadev pa v vzpostavitev delovanja zunanje meje in reformo javne uprave, vključno s sistemom javnih uslužbencev in njihovim usposabljanjem ter izobraževanjem na državni in lokalni ravni. Ocena potreb po tuji pomoči v drugih sektorjih odraža zastavljeno dinamiko ukrepov prevzemanja pravnega reda EU. Program Phare tudi v naprej ostaja glavni mehanizem pomoči Sloveniji v procesu vključevanja v EU. Zaradi boljšega razumevanja načinov delovanja programa Phare in možnosti, ki jih ima Slovenija za črpanje teh sredstev ter za razvoj ustrezne strukture za črpanje iz strukturnih in kohezijskih skladov po vstopu v EU, Državni program podrobneje opredeljuje cilje in vlogo programa Phare ter prihodnji razvoj. Spremljanje izvajanja Državnega programa Spremljanje izvajanja Državnega programa bo potekalo v okviru slovenskih institucij in institucij EU, prav tako pa tudi preko skupnih organov obeh strani, ustanovljenih na podlagi sporazumov. Izvajanje Državnega programa bo v Sloveniji spremljala Vlada RS preko rednih trimesečnih poročil, ki jih bo pripravil SVEZ v sodelovanju s pristojnimi organi. Vlada bo s poročili seznanjala državni zbor. Na podlagi Državnega programa bo vlada vsako leto sprejela operativni program ukrepov za posamezno leto, ki bo predstavljal seznam zakonov, ki jih je zaradi postopnega usklajevanja s pravnim redom EU treba sprejeti v posameznem letu, skupaj s podrobnim časovnim razporedom vseh zakonodajnih postopkov za njihov sprejem. Na tej podlagi bo vlada lahko tudi sproti spremljala uresničevanje najpomembnejšega (zakonodajnega) dela Državnega programa, saj bo SVEZ na vsaki seji vlade poročal o izvajanju operativnega programa ukrepov ter predlagal ukrepe v primeru odstopanj od predvidenih rokov. Spremljanje izvajanja Državnega programa bo potekalo tudi v sodelovanju z EU. Spremljanje bo najprej potekalo preko rednih zasedanj pridružitvenih pododborov, ustanovljenih na podlagi Evropskega sporazuma, saj bo izvajanje Državnega programa redna točka vseh pododborov. Prav tako bosta izvajanje Državnega programa obravnavala tudi Pridružitveni odbor in Pridružitveni svet, ki se bosta predvidoma sestajala enkrat letno. Izvajanju Državnega programa za prevzem pravnega reda EU bo večinoma posvečeno tudi redno letno poročilo Evropske komisije o napredku Slovenije, saj Državni program v največji meri pomeni program ukrepov za izpolnjevanje tretjega kopenhagenskega merila, ki govori o sposobnosti prevzemanja obveznosti članstva. V ta namen bo morala Slovenija enkrat letno Evropski komisiji posredovati posebno poročilo, katerega sestavni del bo tudi poročilo o izvajanju Državnega programa. Poročila bo za vlado pripravljal SVEZ s pomočjo Službe Vlade RS za zakonodajo in Centrom Vlade RS za informatiko na podlagi podatkov, ki jih bodo pristojna ministrstva in vladne službe ob vsaki spremembi predpisa, do katere bo prišlo v zakonodajnem postopku, posredovala v osrednje zbirke registra predpisov RS, harmonograma in Državnega programa. Poročila bodo tipska, njihova priprava pa bo potekala v okviru programa Informacijsko dokumentacijskega centra (IDC). V ta namen poteka tudi povezava in usklajevanje zbirk podatkov, predvsem registra predpisov RS, harmonograma ter Državnega programa. Dopolnjevanje Državni program ni dokončni dokument, saj se bo dopolnjeval in spreminjal vse do vstopa Slovenije v EU. Razlogov za dopolnjevanje Državnega programa je več. To so predvsem: rezultati opravljenega pregleda usklajenosti slovenske zakonodaje s pravnom redom EU (t.i. screeningov, saj podroben pregled stopnje usklajenosti in potrebnih postopkov za njeno doseganje lahko privede do spoznaj, ki zahtevajo spremembo prvotno predvidenih ukrepov, načrtovanih pred pregledom usklajenosti; spreminjanje pravnega reda EU, ki poteka in bo potekalo v vmesnem obdobju do vključitve Slovenije v EU; notranje reforme EU, povezane z Agendo 2000; obseg sredstev, ki jih bo EU namenjala Sloveniji kot pomoč za hitrejše prilagajanje in izpolnjevanje meril za članstvo, nova spoznanja na podlagi analiz, saj vse naloge oz. ukrepi še niso v celoti opredeljeni. Zaradi zahtevnosti in obsežnosti gradiva bo Državni program dopolnjevan načeloma le enkrat letno. Praviloma ga bo vlada sprejela in z njim seznanila državni zbor v zadnjim mesecih leta, hkrati z dopolnjenim predlogom državnega proračuna za posamezno leto. To bo omogočilo usklajenost obeh dokumentov, hkrati pa tudi vključitev sprememb, ki bi bile posledica rednega letnega poročila Evropske komisije. Tako kot za spremljanje izvajanja Državnega programa tudi za njegovo dopolnjevanje velja, da bo potekalo s pomočjo programa Informacijsko - dokumentacijskega centra (IDC). Zaključek Državni program za sprejem pravnega reda EU do konca leta 2002 je po obravnavi v Državnem zboru Republike Slovenije februarja 1999 postal temeljni dokument slovenskega vključevanja v EU. To pomeni, da bodo morale vse nadaljnje aktivnosti Slovenije potekati skladno z njegovimi usmeritvami, hkrati pa se bodo morale vse morebitne spremembe odražati tudi v Državnem programu. Pripravljen Državni program predstavlja vmesno fazo vsklajevanj znanj in prizadevanj pristojnih ministrstev. Državni program se bo dopolnjeval upoštevaje spremembe, ki bodo nastajale znotraj EU ter v skladu z natančnejšimi opredelitvami, ki jih bo Republika Slovenija prevzela z novimi dokumenti. Iz že navednih razlogov, bo Državni program periodično dopolnjevan tako, da bodo dopolnjeni posamezni separati Glavni razlogi za spreminjanje bodo izhajali predvsem iz rezultatov pregledov usklajenosti zakonodaje in na tej podlagi spremenjenih rokovnikov usklajevanja zakonodaje. Pri tem je treba upoštevati predvsem pravni red EU, ki se bo v vmesnem obdobju spreminjal oz. bo na novo nastajal. Glavni cilj Državnega programa je pripravljenost Republike Slovenije na polnopravno članstvo v EU do konca leta 2002, ne glede na to, kdaj bo do članstva dejansko prišlo. Medvladna konferenca 2000 Institucionalna reforma EU kot temeljni pogoj za širitev Širitev Evropske unije je neločljivo povezana z izidom medvladne konference, ki se je pričela februarja letos pod portugalskim predsedstvom in naj bi se predvidoma končala z novo Pogodbo o EU pod francoskim predsedovanjem Uniji. Med kandidatkami za članstvo že vlada določeno vznemirjenje, ker se širitev upočasnjuje in države članice ne kažejo dovolj politične volje, da bi čimprej sprejele medse novinke. Jasno pa je, da se trenutno Unija ukvarja predvsem s svojo notranjo reformo in institucije so samo ena izmed komponent, četudi temeljna in bistvena sestavina delovanja širše Unije. Poleg dilem, kot so, koliko komisarjev naj bi imela Evropska komisija, bo treba razčistiti s temeljnimi pojmi prihodnosti integracije kot take. Bomo v naši skupni prihodnosti imeli Evropo več hitrosti ali celo federacijo, v kateri bo le nekaj sedanjih držav članic? Zakaj je institucionalna reforma pogoj za širitev EU? Vseh petnajst držav članic na več ravneh prek institucij EU sodeluje pri sprejemanju odločitev. Vse imajo vsaj enega komisarja v Komisiji, pripada jim določeno število glasov v Svetu EU, 626 predstavnikov državljanov Unije pa sedi v Evropskem parlamentu. Države imajo svoje "predstavnike" tudi v sistemu Sodišč Evropskih skupnosti, Računskem sodišču ter v posvetovalnih telesih, kot sta Odbor regij in Ekonomski in socialni odbor. Ne glede na to, da so bile institucije zasnovane za odločanje v Skupnostih šestih držav v popolnoma drugačnem okviru integracije (davno pred projektom notranjega trga, kaj šele politične unije), se v svojem bistvu vse do danes niso spremenile. Štiri širitve so institucionalno gledano prinesle zgolj kozmetične popravke v obliki novih sedežev v Parlamentu, nove glasove novim članicam v Svetu ter povečanje članov kolegija komisarjev. Poleg širitve pa se je integracija tudi poglabljala. Tako se je čedalje več odločitev sprejemalo na ravni Skupnosti in institucije, zasnovane za izvirno šesterico, so večkrat delovale na meji zmožnega. Unije 20, 25 ali celo 30 držav v takšni obliki, kot so sedaj, ne bi vzdržale. Reforma, tako kvantitativna kot kvalitativna, predvsem v načinu sprejemanja odločitev (učinkovito, a vendar demokratično in vsaj relativno transparentno odločanje), je seveda očitna potreba pred vsakim novim projektom širitve. Tega se dobro zavedajo tudi države članice, pa vendar jim do sedaj nekako ni uspelo zbrati dovolj moči in dobre volje za reformo, ki so jo vedno prelagale na naslednjo medvladno konferenco. Zadnja revizija ustanovitvenih pogodb v Amsterdamu ni prinesla nikakršnih institucionalnih rešitev, četudi so leta 1997 kandidatke že nestrpno pričakovale določitev datuma za njihov vstop v EU. Pa vendar so reformo, ki jim je bila nekako vsiljena, preložile v prihodnost tako, da so podpisale poseben Protokol k Amsterdamski pogodbi, ki določa, da se mora institucionalna reforma končati vsaj eno leto preden bo število držav članic doseglo 20. Medtem so prišli Helsinki in število kandidatk za članstvo je naraslo na 13. Osrednje vprašanje reforme je tako postalo, kako in v kakšni obliki naj delujejo skupne institucije v Uniji 18 ali celo 30 držav članic. Pogodbo, temeljni kamen vsakršnega delovanja v EU, je v ta namen treba temeljito pretehtati in na nekaterih mestih dodobra spremeniti. To pa zahteva svoj čas in predvsem voljo držav, ki bi bila odraz njihovega konsenza, da si reforme in s tem širitve Unije sploh želijo. Amsterdamski ostanki - nujna sestavina konference Kaj je tisto, česar Amsterdamu ni uspelo dokončati in kar sedaj imenujemo "Amsterdam leftovers"? Gre za tri vprašanja, reformo Komisije, težo (ponderacijo) glasov v Svetu in širitev področij, kjer Svet sprejema odločitve z dvotretjinsko kvalificirano večino. Protokol k Amsterdamski pogodbi je neločljivo povezal reformo dveh ključnih institucij Sveta in Komisije. Določil je namreč, da se bodo velike države, ki imajo sedaj dva komisarja odpovedale drugemu komisarju le pod pogojem, da bodo "poplačane" z ustreznim številom glasov v Svetu ministrov. Če bi se vse države z dvema komisarjema odpovedale možnosti imenovati drugega predstavnika, bi sedanja Komisija štela 15 komisarjev, kandidatke pa bi po širitvi vsaka imenovala še enega. V EU 28 držav bi torej imeli 28 komisarjev! Čeprav vsak komisar pomeni nadnacionalni interes Skupnosti in ni vezan na nikakršna navodila svoje nacionalne baze, pa države v njih še vedno vsaj simbolično vidijo "svojega človeka". Tako se za zdaj nobena izmed njih ni pripravljena odpovedati možnosti imenovanja vsaj enega komisarja (glej Tabelo - stališča držav članic v prispevku "Potek dogodkov na medvladni konferenci"). Temu mnenju pritrjujejo prav vse kandidatke. To pa med drugim pomeni, da bo Komisija tudi v prihodnje prevelika, da bi delovala na sedanji način (načeli kolegialnosti in kolektivne odgovornosti, en predsednik in delitev resorjev med preostale komisarje). Na dnevnem redu, ki ga je pripravilo portugalsko predsedstvo, je tako kar nekaj predlogov za rešitev položaja. Med njimi izstopata dve možnosti: ali fiksno število komisarjev (denimo 20) in sistem rotacije, ki bi zagotovil enakovrednost vseh držav (vse bi prišle na vrsto za imenovanje "svojega" komisarja) ali pa toliko komisarjev, kolikor je držav članic, vendar bi se ti delili na tiste z resorjem in druge, ki bi imeli razne koordinacijske naloge. V tem primeru bi bilo treba spremeniti tudi sam notranji sistem pravil in delovanja tako kolegija kot Komisije kot upravne institucije nasploh. Odprta ostaja še tretja možnost, ki se nam zdi tudi najbolj verjetna, namreč začasna rešitev "en komisar na državo" (seveda le ob ustrezni kompenzaciji za velike države v Svetu), vprašanje dokončnega števila in strukture Komisije pa se zopet prestavi na pozneje. Pri novi razporeditvi glasovalne moči v Svetu EU bo treba poiskati novo ravnotežje med velikostjo države in številom njenega prebivalstva, njeno gospodarsko močjo ter zasnovo enakopravnosti suverenih držav članic EU ne glede na prej omenjena merila. Gre za težko nalogo, predvsem na manjših državah pa je, da branijo svoj sedanji izjemno ugoden položaj, ki jim daje relativno večjo zastopanost v Svetu kot velikim. Seveda je vsako vprašanje glasov neločljivo povezano z odločanjem s kvalificirano večino, saj v primeru soglasja, ko v teoriji vsaka država lahko prepreči sprejem odločitve, glasovalna teža ne igra nobene vloge, četudi se majhna država teže zoperstavi volji preostalih kot velika. Med državami se je že ustalil široki konsenz glede tega, da mora nova prerazporeditev glasov odražati dvojno naravo EU, ki je tako Unija držav kot tudi Unija državljanov. To pa pomeni, da je pri sprejemanju odločitev s kvalificirano večino, ki zavezujejo prav vse države, tudi tiste, ki se z odločitvijo niso strinjale, treba upoštevati tudi demografski vidik. Odločitev naj bi bila sprejeta, če se z njo strinjajo države, ki predstavljajo več kot polovico prebivalstva (oziroma dve tretjini prebivalstva) Unije. V tem okviru si manjše države prizadevajo, da bi se poleg demografskega vidika enakovredno upoštevala tudi druga merila. Tako pridemo do koncepta t.i. "dvojne večine", ki je eden mogočih rezultatov medvladne konference. Nova dvojna večina bi se tako štela dvakrat: enkrat štetje posameznih glasov, ki pripadajo državam kot takim (seveda po novi razporeditvi), in drugič štetje odstotka prebivalstva, ki ga predstavljajo države, ki se strinjajo s predlogom. Druga možnost pa bi bila, da se demografsko merilo že všteje v končno število glasov posamezne države. Kaj lahko pa se med konferenco pokaže še kakšna tretja, četrta ali peta možnost.... Portugalsko predsedstvo je med drugim proučilo eno izmed možnosti dvojne večine, po kateri bi Nemčiji ob morebitni širitvi s 13 kandidatkami dodatno pripadlo 150 glasov za prebivalstvo (15 odstotkov prebivalstva Unije), Sloveniji pa štirje glasovi (0,4 odstotka prebivalstva Unije). Seveda je še prezgodaj, da bi iz tega potegnili kakršnekoli sklepe... Širitev področij, kjer se odločitve sprejemajo s kvalificirano večino (sedaj predvsem delovanje notranjega trga in skupnih politik prvega stebra), je povezana tudi z novim položajem v Svetu ministrov. Kvalificirana večina naj bi postala pravilo odločanja v tej instituciji, še posebej tedaj, ko ima Evropski parlament enako velika pooblastila kot Svet (postopek soodločanja). Jasno je, da soglasje v Uniji 28 držav lahko resno ogrozi razvoj integracije, še posebej zaradi velikih razlik med državami, ki bi jih novinke samo še poglobile. Prav zaradi teh razlik predvsem države "centra" (Beneluks, Nemčija, Francija) težijo k večji vlogi t.i poglobljenega oziroma tesnejšega sodelovanja (closer cooperation), ki bi nekaterim državam omogočilo, da v okviru skupnih institucij nadaljujejo razvoj integracije, medtem ko bi se jim drzge lahko pridružile kasneje, ko bi same želele in bile hkrati sposobne takšne stopnje integracije. Tak primer poglobljenega sodelovanja je sedaj denarna unija, v kateri sodeluje enajst od petnajstih držav članic. Sklep Ne glede na kompleksni dnevni red, ki ga poleg amsterdamskih ostankov lahko obremenijo tudi drugi predlogi; od vprašanja bolj fleksibilnega sistema prehoda na poglobljeno sodelovanje, vključitve listine temeljnih človekovih pravic v Pogodbo do evropske obrambne politike in ne glede na različne interese držav članic, bo nova Pogodba verjetno sprejeta že med francoskim predsedovanjem Uniji. Kandidatke nestrpno pričakujejo prijazno Pogodbo iz Nice, ki bi jim omogočila vstop v EU. Francoska pogodba ob nemški podpori in z njo omogočena uresničitev projekta širitve na vzhod bi bila tako še en uspeh francosko-nemškega para. Odprto pa ostaja vprašanje kvalitativnih sprememb, ki jih bo prinesla konferenca, kot tudi postopki ratifikacije nove Pogodbe, pri katerih se lahko ne nazadnje tudi zaplete, kot se je zapletlo že ob Maastrichtski pogodbi. Toda šele ko bodo odstranjene te ovire, bo nam vsem, tako članicam kot kandidatkam, malce bolj jasno, kdaj bomo lahko oblikovali pogodbe o pristopu k Uniji. Slovensko gospodarstvo je odprto za povezovanje s tujimi trgi. Slovenija je članica Svetovne trgovinske organizacije (WTO) in ima z 32 državamni sklenjene sporazume o prosti trgovini. Med temi je 15 držav članic Evropske unije. Z Evropsko unijo Slovenija opravi približno 2/3 svoje trgovinske menjave, največ z Nemčijo, Italijo, Avstrijo, Francijo. Veliko Britanijo in Nizozemsko. Že od leta 1991 trgovinska menjava med Slovenijo in Evropsko unijo bliskovito narašča. Leta 1997 je začel veljati Začasni sporazum med Slovenijo in EU, s katerim je Evropska unija odpravila vse carine in dajatve z enakovrednim učinkom za industrijske izdelke slovenskega porekla, v zameno za popolno slovensko odpravo carin za vse industrijske izdelke s poreklom EU, do 1. januarja 2001. Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo bodo odpravljene vse carine in uvozne kvote, saj bo Slovenija postala del skupnega evropskega trga. S tem bo kot druge članice EU med drugim prevzela skupno carinsko tarifo in skupno trgovinsko politiko do tretjih držav.